Žal se mediji že nekaj časa ukvarjajo s poročanjem terorizma po svetu. Zagotovo nas je teroristični napad v Parizu povsem šokiral in ohromil. Komaj smo se malce pobrali, že je prišel nov pok – tokrat iz »mojega« Istanbula, naslednji dan pa je žalovala še Džakarta.
Roko na srce in na žalost pa je takšnih dogodkov po svetu mnogo več, kot se sploh zavedamo, le da mediji o tem komaj kaj poročajo. Ampak pustimo to ob strani…
Kar nekaj vprašanj sva od terorističnega napada v Parizu dobila tudi midva. Bolj ali manj naju sprašujete, če je sploh še kam varno potovati in kam bi priporočala, da se gre? Je Pariz varen, Maroko, London, New York? Takšna vprašanja so vedno izredno nehvaležna, saj pravega odgovora nikoli ni. Varno ali nevarno je verjetno najbolj zapleteno vprašanje v tem trenutku. Nikoli ne veš, kaj te čaka za vogalom bodisi doma bodisi v tujini. Ampak tako je že od nekdaj bilo….
Teroristični napad v Maroku
Možnosti za teroristični napad so vedno in povsod in to ne le zadnjih nekaj mesecev. Spomnim se mojega potovanja v Maroko pred petimi leti, ko je tudi tam prišlo do terorističnega napada. Samomorilski napadalec se je razstrelil v najbolj popularni kavarni (Argana) ob vedno obleganemu trgu Jemaa El-Fnaa. Največ smrtnih žrtev je bilo med turisti … Če bi tja prišla le nekaj ur prej, bi morda bila tudi jaz med njimi… V Marakeš smo prispeli ravno na dan napada, a smo se nepričakovano zadržali na eni izmed tržnic na obrobju mesta. Glavni trg Jemaa El-Fnaa smo tako dosegli le dve-tri uri po napadu. Bolj ko smo se trgu približevali, več zmede, strahu, groze in kaosa je bilo čutiti v zraku. Najprej sploh nismo dojeli, kaj se pravzaprav dogaja. Ko smo videli vse polno policajev, forenzike in zaprt dobršen del trga ter povsem podrto kavarno, smo dojeli, da je nekaj zelo, zelo narobe…. In takrat me je zvilo… Strah, groza, žalost, jeza in čudna hvaležnost, da sem bila takrat nekje drugje… Niti pomisliti nisem smela, da bi lahko takrat prav jaz sedela v kavarni in občudovala razgled na živahen trg. Ampak kot velja za vsak šok, gre tudi ta čez tebe in pride za tabo olajšanje in hvaležnost, da si še vedno tukaj. Ne nujno zaradi terorističnega napada, ampak enostavno, ker te vmes ni povozil kakšen avto, nisi podlegel hudi bolezni, nisi bil na letalu, ki je strmoglavilo, ležal pod palmo v času cunamija, bil v neki državi ravno takrat, ko je udarila državljanska vojna ali mirno spal, ko se je ponoči močno streslo zaradi potresa… Takšni dogodki, sploh če si jim ušel za las, ti vedno znova pokažejo kako dragoceno je življenje. Sama sem vsak dan znova hvaležna zanj… da sem tukaj in da lahko srkam vse, kar mi le-ta ponuja.
Tako kot vam ne morem svetovati pri tem ali se pred potovanjem cepiti ali ne, jemati antimalarike in kam sploh iti, vam tudi pri takšnem vprašanju ne morem reči, ja pojdi, ne bo problemov. Lahko vam povem le svoje mnenje oziroma, kaj bi naredila jaz… Kam in če sploh se boste podali na pot, pa je žal odločitev, ki jo boste morali sprejeti sami. Je pa nekaj, pri čemur vam lahko pomagam – živite življenje, saj ne veste, kdaj se bo le-to končalo… In predvsem poslušajte vaš notranji občutek – ne govorim, da vam bo le-ta pomagal pri izogibanju nevarnosti, ampak da se odpravite na pot s strahom in paniko, bo vendarle bolje, da ostanete tam, kjer se dobro počutite. Zase vem, da potovati ne bom nehala in lahko le upam, da ne bom ob nepravem času na nepravem mestu.
Prejete podatke bomo uporabili le za namen povpraševanja. Brez vašega soglasja prejetih podatkov ne bomo hranili, obdelovali ali posredovali tretjim osebam.