Tiraspol in Transdnisterska / Pridnjestrovska republika

Na najinem potovanju po Romuniji in Moldovi sva se nekako še najbolj spraševala, kakšen vtis bo na naju naredila slednja država. Moldova velja namreč za najbolj revno (povprečna mesečna neto plača je 180€) in najmanj obiskano evropsko državo. Že od doma sva vedela, da Moldova res ni najbolj popularna izbira med popotniki, navsezadnje se o tej državi komaj dobi kakšno koristno popotniško informacijo. Prav ta nevednost pa naju je še dodatno motivirala, da sva Moldovo enostavno morala obiskati.

Najino odkrivanje delte Donave se je nekoliko zavleklo in tako sva do Romunsko-Moldovske meje prišla šele zvečer. Ker si na novo področje nisva želela vstopiti ponoči, sva se odločila, da noč preživiva kar v mestu Galati, ki leži le nekaj kilometrov pred mejo. Na internetu sva zasledila, da naj bi Galati vseboval vsaj dva primerna in registrirana prostora za kampiranje. Kljub temu, da sva se po mestu vozila kot nora in spraševala domačine o skrivnostnih lokacijah, sva se navsezadnje povsem vdala in tako noč preživela na parkirišču za tovornjake. Ni bilo posebej romantično, a včasih enostavno nimaš druge izbire – sploh če ne želiš v hotel.

Nov dan, ki sva ga namenila Moldovi, se je začel že zgodaj zjutraj. Na mejo prideva ravno ob menjavi zaposlenih, zato brez čakanja pri prečkanju meje ni šlo. Čas nama je dodatno vzel tudi natančen pregled avtomobila in dokumentov na Moldovski strani. Zelena karta, šasija vozila, pregled prtljage ter nakup tedenske vinjete je bilo obvezno. V zameno za najino potrpežljivost, sva na koncu dobila prijazen sprejem obmejnih zaposlenih, ki so nama za dobrodošlico podarili še turistični zemljevid njihovega glavnega mesta Kišnijeva.

Že s prvimi kilometri po Moldovskih cestah se je izrazito videla razlika med Romunijo in Moldovo. Vse je bilo nekako bolj sivo, revno, žalostno… Verjetno je precej zaslug imel tudi dež, a dejstvo je, da sva s prečkanjem meje prišla v vidno drugačen svet. Poleg luknjastih cest so naju ob poti še najbolj prevzele ogromne rampe, ki so namenjene lastnikom tovornjakov, traktorjev in avtomobilov. Rampe namreč služijo za vzdrževanje jeklenih konjičkov, ki si zaradi slabih cest in revščine ne morejo privoščiti rednega servisiranja in jih tako lastniki kar malce po svoje “pošravfajo”.

Ni bilo dolgo, ko se je na najinem avtomobilu zaslišal ropot, udarjanje ter šklopotanje… Spogledava se in le upala, da sva se pri ugotavljanju razloga za najino nenadno ritem spremljavo uštela. Zapeljeva na avtomobilsko rampo ob cesti in z grenkim priokusom spoznava, da najina ugotovitev ni bila napačna. Delno se nama je odlomil zadnji desni amortizer. Popravilo ni bilo mogoče in nekako sva upala, da bova vseeno zdržala do doma. Precej optimistična napoved, glede na to, da sva bila po številu prevoženih kilometrov ravno na polovici najine poti.

Tiraspol in Transdniesterska republika

Prva postojanka  na najini poti po Moldovi je bila nepriznana Transdniesterska oz. Pridnjestrovska republika. Kljub temu, da jo ni priznala niti ena sama država na svetu, sva za vstop na to področje vseeno potrebovala prečkati mejo. Pravzaprav bi bilo zgolj prečkanje povsem enostavno, a sva za vso birokracijo izgubila skoraj dve uri.

Znanje angleščine nama ni skoraj da nič pomagalo, saj tukaj govorijo rusko. Na mejo sva zaradi slabe ceste in najinega amortizerja pripeljala, kot da bi z avtom prevažala kup praznih konzerv. Kljub temu, da sva vozila kot po jajcih, je avto namreč glasno šklopotal. Še dobro, da tega ni opazil nihče.

Na meji naju zasujejo z vprašanji v polomljeni angleščini, ki jo je dodatno spremljal še močan, trd ruski naglas. Mlad carinik je na začetku dajal podobo strogega nadzornika, saj njegovih vprašanj kar ni bilo konec. “Iz kje sva prišla, od kod sva, kam greva, zakaj sploh vstopava v Transdniestersko republiko… Ali imava v avtu droge, orožje?” Še sama ne vem od kje Simonu ideja, da se na zadnji dve delikatni vprašanji sploh upa pošaliti… Po njegovem mnenju sva v Tiraspol želela namreč zaradi rock’n’ rolla… Carinik začudeno pogleda in resno zatrdi, da v Tiraspolu ni rock’n’rolla… Na koncu vendarle ugotovi, da je bil to hec in se kislo nasmehne. Po vsem tem je bilo najino zasliševanje presenetljivo veliko bolj sproščeno.

Za vstop v Transdniestersko republiko sva morala izpolniti še obrazec za avto, ki je bil v cirilici. Branje cirilice nama sicer ni predstavljalo večjih problemov, a kaj ko je bilo razumevanje ruskega jezika v tem primeru večji problem. Na koncu sva obrazec izpolnili s pomočjo carinika.

Ko je bil obrazec za avto izpolnjen, sva morala skupaj z njim oditi še v pisarno za migracijo. Za vstop v republiko sva namreč tudi za naju morala dobiti dovoljenje. Vse je bilo v drugi zgradbi, vrsta za dovoljenje pa je bila dolga. Čakanje je bilo ponovno neizogibno. Končno dobiva dovoljenje za vstop v Transdniestrsko republiko in z njim greva nazaj v prvo pisarno, kjer nama po plačilu potrdijo še obrazec za avto. Po kratkem kramljanju s carinikom, ki naju je še enkrat opozoril, da v Tiraspolu ni rock’n’rolla, se poslovimo s stiskom rok… Dobila sva občutek, da bi izven njegovega delovnega časa z veseljem preživel še nekaj časa z nama in se pilil v angleščini. Konec koncev je turistov že v sami Moldovi zgolj peščica, kje so šele tisti, ki si upajo v Transdniestersko republiko.

V Transdnisterski / Pridnjestrovski republiki sva preživela zgolj nekaj ur, saj je bil najin edini cilj ogled njihovega glavnega mesta Tiraspol. Tiraspol namreč velja za nekakšen neuradni muzej na prostem, kjer je njegova glavna tematika komunizem in sovjetska zveza. V svetu je Tiraspol poznan po številčnih spomenikih iz časov Sovjetske zveze. Nenazadnje mnogi zato Tiraspol imenujejo kar tematski park Lenina. Stvari se sicer počasi nekoliko spreminjajo, a vendarle se Transdniesterska republika že na pogled razlikuje od preostalega dela Moldove, dežele, ki sva jo uspela spoznati v prihajajočih se dneh.

Stroški

• Moldovska vinjeta za 1 teden: 73,50 MLD (3,60 EUR)
• Carina za avto v Transdnisterski / Pridnjestrovski republiki: 232 MLD (11,36 EUR)