
Hoja oziroma tri dnevni treking med mogočnimi Banaue riževimi terasami, katere je človek zgradil več kot 2000 let nazaj, je bila brez dvoma vrhunec celotnega potovanja po Filipinih.
Riževe terase so bile zgrajene zaradi goratega področja, na katerem bi bilo brez človeškega posega povsem nemogoče pridelovati karkoli, kaj šele riž. S terasami so si tako ljudje pridobili ravno površino, ki jim jo je zaradi namakalnega sistema uspelo dodelati do takšne mere, da so tu nastala riževa polja.
Vsak nov korak te navduši z razgledi in razmišljanjem ter spraševanjem, kako za vraga jim je to uspelo. Res je, da so terase nastajale postopoma več let, a še dandanes bi bila takšna gradnja kljub sodobni mehanizaciji zahteven projekt.
Med trekingom nas pot zanese tudi skozi nekaj manjših vasic, do katerih se (na srečo) laho pride le peš. Domačini radovedno pogledujejo proti meni, medtem ko ležerno posedajo v senci, ki jim ga nudijo njihove tipične nipa koče.
Ko se prebudim iz zasanjanosti in navdušenja vendarle opazim, da idilična podoba počasi dobiva podobo »našega« sveta. Lesene nipa koče, krite s posušenimi palmovimi list, vedno bolj pogosto zamenjujejo pločevinasta bivališča, ki očarljive vasice spreminjajo v en sam kup pločevine sredi zelenih palmovih listov.
Na poti do najbolj znamenitega prizora riževih teras v Batadu se ustavimo tudi v majhni vasici Cambulo. V Cambulu živi le nekaj več kot 2000 prebivalcev, a prav vsi so me v trenutku sprejeli za svojo.
V zameno za nekaj otroških sladkarij mi zvečer otroci priredijo še pravo malo predstavo in zapojejo nekaj filipinskih pesmi. Ko sem mislila, da je vsega že konec, se je zabava šele dobro začela. Tudi mene je čakalo petje. Prosili so me, da jim še sama zapojem eno pesmico v našem, slovenskem jeziku. Nad pesmijo »Marko skače« so bili tako navdušeni, da smo jo po krajši učni uri, zapeli celo vsi skupaj.
V vasi Cambulo je bilo v času mojega obiska okoli 200 otrok, ki so se kljub pomanjkanju igrač, žog, koles, rolerjev in skirojev, brez katerih si naši otroci skorajda ne predstavljajo več življenja, znali super zabavati. Za svojo igro potrebujejo zgolj svoje natikače, veje, pajke, kamenčke.
Hoja med riževimi terasami ni bila nepozabna le zaradi mogočnih riževih teras, ampak tudi zaradi prijaznih domačinov, njihovih radovednih otrok, čudovitih razgledov, dobre domače hrane, mogočnega zvezdnatega neba in neprecenljivih spoznanj, ki bodo vsako pravo popotniško dušo ganili do solz.
Napotki za Banaue – Batad treking
- Treking si rezervirajte v kraju Banaue – priporočam zgolj vodnika, vse ostalo si plačujete sami, saj vas to pride ceneje, kot da vzamete zraven vodnika še hrano in nočitev
- Na treking se lahko odpravite tudi sami, čeprav pot ni pretirano dobro označena
- Za prehod skozi vas imejte s sabo, kot darilo za starešine, nekaj tobaka
- S seboj vzemite dovolj vode in hrane za kosilo. Zajtrk in večerjo lahko dobite pri prenočišču
- Tri dnevni treking (Banaue – Pula – Cambulo – Batad) ni naporen in z nekaj kondicije ga lahko prehodite povsem normalno tudi v dveh dneh
- Priporočam spanje v vasi Cambulo – Cambulo Guesthouse, ki ima skupna ležišča in vasi Batad
- Za treking imejte zaprte čevlje
- Med trekingom otrokom ne delite bonbonov, saj jih skušajo starši naučiti, da se stvari ne dobi brez dela in “na lepe oči”. Če jim že želite nekaj podariti naj vam zapojejo pesmico, od njih kupite zapestnico ali jih vsaj povprašajte za pot, da bodo dobili občutek, da so za darilo/nagrado morali nekaj storiti.
Ste tudi vi že potovali po Filipinih? Je tudi vas treking po riževih terasah tako očaral ali pa je morda na vas naredila vtis kakšna druga znamenitost? Vesela bova, če jo nama zaupate, saj se bova na Filipine zagotovo še vrnila.
Sam sem s Francosko kolegico, ki sem jo spoznal na poti, prehodil točno ta treking v 2 dneh brez vodnika, saj res ni potrebno zapravljati za le tega.. Sami si organizirajte prevoz do začetne točke trekinga, malce nad razgledno točko (bankovec za 500 pesov, če se ne motim), kjer vam bo voznik triciklov brez problema ustavil, za nazaj pa se ne rabi dogovarjati, saj se na koncu vedno najde prevoz iznad Batada.. Drugače pa se strinjam z vsem ostalim napisanim, eden lepših trekingov defenitivno! 🙂
Hvala za nasvet Klemen 🙂 Tudi jaz sem drugače treking iz prvotnih načrtovanih treh dneh, nato opravila kar v dveh 🙂 So se v pisarni, kjer sem najela vodnika kar čudili, kako sem tako hitro prišla nazaj – za nameček pa so mi še denar za en dan vrnili. Filipinci so me čisto očarali s svojo prijaznostjo. Bi pa tudi jaz sedaj delala treking verjetno kar sama in brez vodnika. Tako da se strinjam z dodatnim nasvetom 🙂
Je pa res tudi to, da je bil vodnik zelo poln informacij in sem v tistih dveh dneg ogromno izvedela o tradiciji, Filipinih, ljudeh, običajih itd. Tako da mi sicer ni žal denarja zanj.
Pozdravljeni,
z bodočo življensko spremljevalko se po poroki odpravljava na Filipine. Sicer nisva kondicijsko kaj dosti pripravljena, naju pa vseeno zanima v 15dnevnem dopustu priti v stik z domačini in obiskati ta riževa polja. Prav tako sva po slabi izkušnji iz Grčije, kjer sva dva dni obležala zaradi zastupitve s hrano ali pijačo rada pravidna. Je po vašem mnenju kondicijsko bolj ali manj zahtevno? kako je s hrano? kakšne so cene vodičev?
hvala za odgovore,
lp
Pozdravljeni Primož,
se opravičujem za pozen odgovor – upam, da ni prepozen. 😉
Treking med riževimi terasami vsaj po mojem mnenju ni prezahtevno in ga lahko opravijo tudi tisti, ki niso ravno ne vem kako dobro fizično pripravljeni. Velikokrat je odločilna tudi dobra obuptev – v japankah ali natikačih ne bo šlo, ampak to verjamem, da že veste.
Če najamete vodnika je ponavadi treking organiziran kot tri dnevni – zdaj ne vem ali smo mi Slovenci res športen narod, ampak jaz sem ga opravila z lahkoto v dveh dneh. 🙂 Vodnik je kar debelo gledal ;). No, na koncu so mi v agenciji celo za en dan vrnili denar – kar me je skoraj vrglo na rit. Tega res nisem pričakovala, sploh ker sem bukirala tri dnevni treking in je bila pač moja stvar, če sem ga prehodila v dveh dneh. Res zelo lepo – tako kot vse na Filipinih – imam namreč same pozitivne izkušnje in zaenkrat je to še vedno ena mojih naj držav.
Kar se tiče hrane – težko karkoli govorim, ker sem res probleme imela le enkrat in še to ne zaradi hrane, ampak pokušanja mrtvega morja. 😉 Ponavadi jem vse – od solat, pijem pijačo z ledom… si ne razkužujem rok pred vsakim obrokom…morda pomaga gorenjski želodec. 😉 Kakorkoli že – Filipini bazirajo na rižu, tako da je že iz tega vidika osnova precej dietična. Morda res bolje, da se izognete kakšni sveži zelenjavi… Drugače pa če je hrana kuhana/pečena in sveže pripravljena, ne morete zgrešiti. To najlažje opazite tako, da izberete tisto stojnico oziroma restavracijo, kjer je gneča. 🙂
Za cene vodnikov raje ne bi, saj je že kar nekaj let od mojega trekinga – najbolje da ko pridete v Banaue, da malo raziščete situacijo po agencijah.
Upam, da sem uspela kaj pomagati in še nekaj – uživajta!! 😀
LP, Nina
Zdravo,
septembra se odpravljam na Filipine, prav tako pa sem se po tem zapisu odločila za omenjen treking. Zato imam par vprašanj in sicer predvidevam, da so poti v redu označene, glede na to, da bi se ob ponoviti izleta na treking podali sami, brez vodnika? Še vedno se namreč odločam med opcijama.
Prav tako me zanima kako je s povezavami iz tega dela Luzona do drugih otokov? Je nujno za nadaljevanje potovanja iti nazaj do Manile ter nadaljevati od tam, ali obstajajo kakšne povezave iz bolj severnega dela?
Hvala in lep pozdrav,
Aja
Zdravo Aja,
uf, tale treking sem delala kar nekaj let nazaj, tako da verjamem, da so se razmere tam že precej spremenile in da je vse skupaj postalo precej turistično in verjetno tudi že kaj označeno. Morda bi se o vsem pozanimali kar na licu mesta – mogoče malo povprašajte tudi ostale popotnike v vasi/kraju.
Kar se tiče potovanja naprej, pa kakor vem, bo treba kar nazaj v Manilo in potem od tam na otoke… Za letalske povezave ne vem – a če že so, se verjetno tako prestopa v Manili.
LP, Nina