Potovanje v Tunizijo z avtom

Potovanje v Tunizijo se sicer ne znajde množično na popotniških seznamih, saj je država bolj priljubljena za počitnice in namakanje v morju, kot pa za raziskovanje. A Tunizija je veliko več kot zgolj peščene plaže in trgovinice s spominki.

Sama sem se v Tuniziji prvič znašla pred približno 15-imi leti in čeprav sem takrat počitnice na Djerbi združila še z nekaj dnevnim raziskovanjem južnega dela države, sem od tistega bolj malo odnesla. Spominjam se določenih prizorov, krajev, podob, a nekako sem tokrat dobila občutek, kot da sem tukaj čisto prvič, kar pravzaprav sploh ni slabo, saj tako nisem do Tunizije gojila nikakršnih pričakovanj.

Kljub temu, da smo tja odšli s prijatelji, ki v Tunizijo redno zahajajo ravno nekje 15 let, nismo imeli prav točnega načrta poti. Pravzaprav je bil glavni cilj zgolj puščava – štiri do pet dni neskončnega Saharskega peska vse okoli nas. Verjetno cilj vsakega, ki se v Tunizijo poda s svojim terenskim vozilom.

 

Še danes, skoraj 3 tedne po puščavski avanturi, gojim mešane občutke do puščavskega dela in brez sramu priznam, da mi Sahara, največja vroča puščava na svetu, zbuja veliko straho-spoštovanje. Neskončen pesek obsijan s soncem, ki z vsako minuto bliže sončnemu zahodu postaja bolj zlat, ponuja cel kup čustev, vprašanj in nenazadnje neprecenljivih unikatnih doživetij. Od romantičnega opazovanja sončnega zahoda, spanja pod tisočerimi zvezdami, kopanja v toplem izviru sredi ničesar, spremljanje Rena, kako neizmerno uživa v največjem peskovniku na svetu, do neprestanih vprašanj, kaj človeka žene v takšno norost, kot je prečenje puščave.

Številna vkopavanja v mehek pesek, prehodi sipin, ki so zaradi močnega vetra dva dni poprej postajali vse težji in težji, so nam pobirali dragocen čas in resno preverjali naše vozne sposobnosti, živčke in trpežnost avtomobilov. S Simonom sva se v takšni situaciji znašla prvič – Omanska puščava Wahiba je bila proti takšnim razmeram prava mala šala.


Medtem ko je moški del ekipe iskal prehode, izkopaval nasedle in v pesek ujete avtomobile, se je zdelo, da naši otroci komaj čakajo na tovrstne odmore. Niti malo si nisem znala predstavljati, kaj takšna količina peska naredi otrokom in če sem pred tem mislila, da je Sahara peskovnik za odrasle, sedaj vem, da je toliko peščenega izobilja pravzaprav pravi raj za naše najmlajše. Čim smo se ustavili, Ren ni zdržal niti minute več v avtomobilu – lopatka, vedro in tovornjak prekucnik so bili vedno na dosegu roke. A pravi žur se je začel s sipinami – tekanje gor in dol, plezanje, kotaljenje, skakanje in vriskanje od same sreče. Če ne bi na vsake toliko časa kakšen od otrok pritekel k nam, zaradi peska v ustih, bi skoraj pomislili, da smo tukaj brez njih, tako veliko dela so imeli sami s sabo in z raziskovanjem te peščene prostranosti.

A narava, predvsem peščena puščava, seveda ni samo brezskrbna sreča in popoln fotografski motiv.

Čeprav smo za srečo v Douzu z našimi vozili naredili tradicionalni krog okoli kamele, nam je tokrat narava pokazala tudi svoj, bolj krut obraz. V puščavo smo se podali s tremi vozili in že prvi dan na našem  avtomobilu polomili zadnji končnik stabilizatorja. Sledila je izpušna cev ter zadnji dan še izguba zadnjega odbijača, ki je z nami iz puščave prišel privezan kar na strehi drugega avtomobila. A to so male in nepomembne stvari, sploh ko jih primerjaš s škodo, ki jo je utrpel prijateljev avto (njegove dogodivščine z družino najdete na blogu Destination overland), zaradi katere smo ga zadnji dan pustili 120 kilometrov globoko v puščavi in stran od mesta Douz.


Večer poprej so na istem avtu menjali polomljen homokinetični zglob, ki je bil na srečo na rezervi, a za zlomljen polž volana ni bilo nikakršne pomoči več. Tako smo se vsi v dveh avtomobilih odpravili nazaj v Douz. Precejšen del poti smo odvozili v temi, saj smo v upanju, da zjutraj poiščemo pravi rezervni kos, vsi želeli čimprej priti do civilizacije. Tam se nam je vendarle nasmehnila sreča in fantje so z enim avtomobilom že dopoldne odrinili nazaj v puščavo, do »izgubljenega« vozila. Rezervni del sicer ni bil najbolj pravi, a v pravih rokah, se je avto vendarle znašel v voznem stanju in pozno zvečer, sta avtomobila z nasmejano posadko prihrumeli nazaj v kamp. Sledil je še en cel dan popravljanja, medtem ko je eden od treh avtomobilov že odšel nazaj proti Sloveniji. Tokrat je šlo res na tesno.


Po burnem prvem tednu, ki je vsaj nama s Simonom povzročil mešane občutke o tovrstni zabavi, je sledilo še malce bolj umirjeno raziskovanje Tunizije.

Tudi v drugem delu se puščavi nismo mogli izogniti, le da je tokrat, kljub nekaj sipinam, prevladovala kamnita puščava. Po vožnji, tik ob Alžirski meji, smo se ustavili v gorski oazi Chebika, ki me je s svojo zeleno rjavo kombinacijo povsem prevzela. Svojevrstna dogodivščina pa je bila tudi vožnja po železniških tirih v kanjon Selja. V osnovi naj bi tukaj vozil vlak rdeči kuščar, a ker se proga zaradi številnih mostov in tunelov med obilnim deževjem velikokrat uniči in postane neprevozna za vlak, smo se tokrat kar z avtom in z lokalnim vodnikom odpravili po njej.


Ren je pri Mos Espi, enem od prizorišč, kjer so snemali Vojno Zvezd, dobil svoj prvi šeš (beduinsko pokrivalo / ruto) in se z nekoliko strahu, a z velikim ponosom vsedel na kamelo. To je nanj naredilo takšen vtis, da o tem govori še danes.

V Tozeurju smo obiskali tamkajšnji botanični in zaradi otrok še mini živalski vrt, ki je bil za afriške razmere tudi precej spodobno urejen, se podkrepili s švarmo (kebabom) in odpeljali še do razgledne točke Belvedere, kjer je v skalo izklesana glava tunizijskega pesnika.


Za konec potovanja po Tuniziji smo se s trajektom odpravili še na pozabljene otoke Kerkennah, kjer tuje turiste lahko preštejemo na prste ene roke. Majhne in mirne ribiške vasice so bile kot nalašč za krajši oddih in skok v morje, ki je imel še vedno okoli 23-24°C. Tam smo si privoščili še obilno večerjo z okusnimi morskimi dobrotami.


Krajši postanek v Monastirju nam je postregel z nekaj več turističnega utripa, ki se je stopnjeval do belo-modre vasice Sidi Bou Said tik pred odhodom nazaj na trajekt za Italijo. Tržnica v Sfaksu pa nam je postregla še z nakupovalno mrzlico in živahnim utripom lokalnega vsakdana. Seveda nismo izpustili niti mesta Kairouan in tamkajšnje medine – bojda najlepše v Tuniziji.


Morda sem se sama pri sebi zaradi vseh težav takrat v puščavi res odločila, da kaj takšnega ne bomo nikoli več storili, a odločitve, ki jih skleneš z vročo glavo, nikoli niso ravno tiste prave in dokončne. Ko danes pomislim, na našo, na trenutke noro puščavsko avanturo in vsemu kar je sledilo, priznam, da me prežema nek ponos – ponos da smo zmogli, ponos da smo zdržali in ponos, da smo vsi sopotniki stopili skupaj, ko je to bilo res potrebno. Brez pretiranega besedičenja smo vsi točno vedeli kaj storiti in dokazali, da se prave prijateljske vezi res krepijo šele v stresnih situacijah.

Danes sem izredno vesela za dano izkušnjo – vsekakor tudi zato, ker se je le-ta na koncu srečno končala. Morda je bil krog okoli kamele vendarle narejen za tisto pravo srečo.

V življenju nas zadržuje nevidna mreža strahu. Zaradi tega ostajamo v zanesljivem območju, ki je dejansko najmanj varno. Najbolj tvegano je, če v življenju ničesar ne tvegamo. Vsakokrat pa, ko storimo to, česar se bojimo, si povrnemo moč, za katero nas je strah oropal, kajti na drugi strani naših strahov prebiva naša moč. Vsakokrat ko stopimo v neugodje rasti in razvoja, postanemo bolj svobodni. Skozi čim več strahov gremo, tem več moči pridobimo. Tako postajamo hkrati neustrašni in močni ter lahko živimo življenje svojih sanj.
Robin Sharma

Potovanje v Tunizijo, puščavsko lepotico, se morda na površni pogled zdi sila enolično, a če si zanjo znaš vzeti pravi način raziskovanja, ti tudi Tunizija postreže z izredno raznolikostjo, ki se jo morda dodobra zaveš šele s prihodom domov, spočit, umit in poln novih dogodivščin ter slikovitih prizorov, ki so na trenutke tako mistični, kot zgodbe iz knjige Tisoč in ena noč.

Video – Tunizija potovanje