Šele ko se odločiš za prečkanje Turčije se zaveš, kako ogromna država je to. Čeprav sva oba s Simonom vedela, da nas čaka konkreten zalogaj pa sva šele tukaj zares ugotovila kaj to pomeni.
Kamp ob Črnem morju – nedaleč stran od Bosporske ožine (Turčija z avtom)
Prvotni plan je bil da Turčijo prečkamo ob Črnem morju in obiščemo nekaj krajev na poti, a ko smo od prečkanja Bosporske ožine za dobrih 100 kilometrov rabili skoraj tri ure, sva vedela, da takole ne bo šlo naprej, saj bi samo za to pot rabili verjetno cel mesec.
Brez čaja v Turčiji ne gre (Turčija z avtom)
Tako sva že drugič spremenila plan (na poti pa šele šesti dan – me prav zanima, koliko sprememb bo na koncu našega dvomesečnega potovanja). Namesto ob Črnem morju se sedaj poslužujemo hitre ceste D-100, ki nas bo še najhitreje spravila čez Turčijo. Navsezadnje je naš cilj Gruzija in Armenija.
Naše prenočišče na divje (Turčija z avtom)
Čeprav sem zaenkrat ostala brez postojanke v Asmari in Sinopu pa smo le še slabih 100 kilometrov oddaljeni od Amasye. Na srečo je le-ta ob poti, tako da je postanek tam zagotovljen.
Sama pot nas vodi mimo ogromnih polj – nekje gojijo sončnice, drugje so nasadi lešnikov, jabolk, hrušk. Tudi riževih polj ne manjka. Zaradi suše in pšeničnih polj pa je vse obarvano z odtenkom zlate.
Pomočnik v kuhinji (Turčija z avtom)
Slab teden smo rabili, da smo se počasi asimilirali z lokalci. Tako tudi mi na vsakem postanku razgrnemo piknik odejo in naredimo pavzo – nekaj prigriznemo, se malo raztegnemo, poigramo. No, sicer nisem čisto prepričana, če bomo kaj kmalu postali takšni kot pravi domačini, saj vendarle vseeno malo pogledamo, kje se naša dekica znajde. Medtem pa Turki kuhajo in pijejo čaj kar sredi smeti in kot kaže jih to kaj dosti niti ne moti. Temna plat Turčije je na žalost ta, da je polna smeti. Vsak prostor, kjer se da ustaviti je smetišče v malem in šele ko to videvaš dan za dnem, vidiš, kakšen privilegij imamo mi – čista narava, brez katere si skoraj da ne znamo predstavljati našega življenja, a vendarle se premalokrat vprašamo, kam gredo vsi odpadki, ki jih ustvarjamo.
Ob cesti je vse polno postojank, kjer se odlično in poceni je (Turčija z avtom)
Na poti po Turčiji pa je dobro predvsem to, da lačni in žejni težko ostanemo. Prodajalci čajev so na vsakih nekaj kilometrov. Zraven velikokrat ne manjka niti kaj za pod zob. Ogromno je tudi prodajalcev sadja in zelenjave. In kar je najboljše, vse je poceni. Za štiri evre se oba s Simonom pošteno najeva in napijeva.
Lepo vas je videt,že vidim,koliko ljudi bo reklo ali si samo mislijo,poglej jih ma kam rinejo,ko pa doma imajo vse.
Če na hitro pomisliš imajo po svoje prav,ampak ravno po tem se mi,ki smo malo “čudni” ločimo od unih povprečno “normalnih”.
Veseli me za vajinega sinčka,ki se mu že zdaj vidi,da sodi med une malo,ah sej veš kaj mislim,to smo mi-naša vrsta…????
Vse lepo ,čeprav vem,da ni vedno tako,ampak kje pa je ?
Ravno za to so potovanja čar,katerega vidim z veseljem prenašata naprej,super,SAMO NAPREJ.
Vse dobro vam vsem želijmo.
Družina Klep.
Oooo, hvala Darko. Ja, povsem vem, kaj misliš…. naša posebna vrsta je itak v vsakem primeru malo čudna… Čeprav, ko takole potuješ in te povsod sprejemajo z odprtimi rokami, vidiš, da je ta čudnost nekaj lepega in vesela sem, da spadamo v to vrsto 😉 Renu pa tako dogaja, da je presenetil še naju… široko odprte oči in usta…. Ni kaj, zgleda, da bo iz pravega testa 😉 Vse lepo iz poti tudi vam! Nina, Simon in Ren oziroma družina Kogej 😉