V ŽIVO: Turčija je pravi svet v malem

Turčija je ogromna in zato dejstvo, da je tako raznolika sploh ni presenetljivo. Med našim potovanjem po njej, sva s Simonom oba prepoznavala in videla podobnosti z marsikatero državo, ki sva jo že obiskala, tako da lahko rečeva, da Turčija ponuja kar svet v malem.

Turčija je odlična za gurmanske navdušence, ki cenijo domače pripravljeno hrano iz lokalnih sestavin, ki je po vrhu vsega še zelo ugodna. Mi smo se razvajali tako z domače pridelano zelenjavo, kot sadjem. Ker smo bili tukaj ravno v času sezone granatnih jabolk, ki so meni eden najljubših sadežev, smo se jih dodobra naužili. Na jedilniku pa niso manjkale niti breskve, grozdje, jagode, nektarine, banane, fige in seveda melone ter lubenice…

Ko smo se vozili ob Črnem morju smo se čudili mnogim lešnikovim nasadom. Potem so bile tukaj še čajne plantaže, za katere sploh nismo vedeli, da jih Turčija ima. Tako nam je turški čaj, ki se pije vedno in povsod, teknil še malo bolj, saj smo na lastne oči videli, od kod prihaja ena bolj prepoznavnih pijač Turčije.

Zanimivo nam je bilo tudi to, kako je celotna Turčija nekako razdeljena, ne samo kulturno, temveč tudi glede na pridelavo določene hrane. Nekje na primer pridelujejo le banane, drugje le fige, mandarine, limone, granatna jabolka, grozdje, zelje, česen, čebulo, paradižnik…

Pravzaprav je celotna južna in zahodna obala Turčije v znamenju toplih gred, kjer se skoraj čez celo leto vzgajajo banane, jagode, paradižnik….

Turčija je celo tako bogata s svojo zelenjavo, sadjem ter žitaricami, da je povsem samozadostna in tega niti ne potrebuje uvažati. Tako res veš, da vse, kar se znajde na tvojem krožniku, ni prišlo iz oddaljenih krajev, ampak je bilo sveže nabrano / utrgano.

Potem pa je tukaj še pokrajina, ki je včasih spominjala na Madeiro – sploh jugo-vzhodni del, kjer so se po hribih bohotili bananini nasadi.

Ali pa pokrajina na severozahodu, ki je na nek način s svojimi barvitimi hišami spominjala kar na kakšno Grenlandijo.

Slikoviti zalivčki na jugu pa so včasih s svojim sproščenim vzdušjem in številnimi lokali ter restavracijami skoraj dajali vtis, da smo se znašli na kakšnem Tajskem otoku.

No in seveda so tu še predeli, ki so čisto turški in povsem unikatni – lunina pokrajina Kapadokija nas je navdušila, prav tako pa nismo bili razočarani nad belimi bazenčki, ki so poznani kot Pamukkale ter gromozanskim slanim jezerom, ki je bil vreden nekaj dodatnih kilometrov.

Po Turčiji smo potovali nekaj dni manj kot cel mesec in se jo prav zaradi raznolikosti, gostoljubnosti in odlični hrani nikakor nismo naveličali. Medtem ko so nekateri predeli res turistični pa so po drugi strani določena področja s strani turistov povsem neraziskana in zato toliko lepša ter pristnejša.