Slapovi Sipi – Uganda potovanje

Prebudiva se v sončno jutro, ki je bilo kot nalašč za obisk lokalne tržnice, mimo katere naju je popeljala cesta do današnjega cilja – slapov Sipi. Z lahkoto sva jo našla, saj je nanjo opozarjala gromozanska gneča na cesti; motoristi (taksisti), boda boda kombiji in pešci. Ob cesti parkirava najin avto in se podava na raziskovanje. Vaaav… koliko barv, koliko ljudi, koliko sadja in zelenjave … in koliko pogledov. Z najino belo barvo in v primerjavi z domačini, nič kaj pretirano živahnimi oblačili, sva namreč pošteno izstopala. Kljub temu pa se je vrvež ob najinem prihodu kmalu polegel in brez kakršnega koli problema, sva pogledovala k vsej raznobarvni ponudbi, ki je bila na prodaj ta dan.

Ponudba na tržnici je bila izjemna in prav ničesar nisva pogrešala. Uganda je namreč izredno bogata z vodo in zato tudi izjemno rodovitna dežela. Pravzaprav je glavna gospodarska panoga v Ugandi prav kmetijstvo. Sadja in zelenjave proizvedejo v takšnih količinah, da z njim zalagajo vse okoliške države, kot so Kenija, Tanzanija, Sudan, Kongo.

Ker sva na tržnici iskala najin zajtrk, se najprej zaženeva v sadje in takoj nabaviva dva gromozanska ananasa, za nas po smešno nizki ceni. Sledijo še banane, paradižnik, čebula in na koncu, ko so najine roke povsem polne, se odločiva še za pravkar pečene čapatije. Z njimi sva se prav tu, na tej tržnici, srečala prvič in od takrat naprej so le-ti postali najini stalni spremljevalci. Jedla sva jih vedno in povsod; za zajtrk, kosilo, večerjo.

Polna navdušenja in vtisov iz živahne tržnice, pa se vendarle prepričava, da je treba naprej. Slapovi Sipi so od Jinje namreč oddaljeni dobrih 200 kilometrov, kar v Afriki pomeni okoli pet ur vožnje. Voziva se skozi majhne in večje zaselke, kjer ljudje živijo v skromnih hišah, grajenih iz blata in slame. Tukaj je doma revščina…. Grozljivo pomanjkanje, ki si ga ljudje v razvitem svetu sploh ne znamo predstavljati.

Kljub temu, da lahko o tem beremo, poslušamo in gledamo po TV ekranih, je pravi pogled na revščino mogoče doživeti šele z obiskom Afrike. Z grozo v očeh in s težkim srcem opazujeva odrasle, najstnike in otroke, ki nimajo ničesar, a naju stalno pozdravljajo z mahanjem in širokimi nasmehi.

Medtem ko se midva voziva v avtu, sita, oblečena in obuta, so oni lačni, slabo oblečeni in bosi…. Kljub razlikam med nami pa se zdi, da so naju vsi veseli. Namesto obsojanja in zavidanja, naju že od daleč pozdravljajo, mahajo in poklanjajo njihove široke in iskrene nasmehe… Sprašujem se kako je to sploh mogoče? Kako so lahko nasmejani, ko pa vsak dan zaspijo lačni? Kako so lahko nasmejani, ko vsak dan več kilometrov stran od svojih domov hodijo po vodo? Kako so lahko nasmejani, ko so njihova oblačila umazana in raztrgana in so čevlji bolj izjema kot pravilo? In sprašujem se, kako so lahko videti srečnejši kot mi, ki imamo vse, a nikoli nismo zadovoljni, ker nam vedno nekaj “manjka”?

Pred potovanjem v Ugando, me je najbolj skrbelo prav moje doživljanje revščine, saj sem pri takšnih prizorih precej občutljiva in čustvena. Doma sem se spraševala, kaj če tega enostavno ne bom prenesla? Kako bom takšne prizore sploh lahko prežvečila? Kaj če bom cel čas samo jokala? A ko sem prišla v Ugando, je bilo vse popolnoma drugače. Čeprav se revščini nikakor ne moreš izogniti in jo gledaš na vsakem koraku, jo nekako sprejmeš… oziroma jo morda prav zaradi vseh pozitivno naravnanih ljudeh lažje prežvečiš. In namesto, da bi se ljudje smilili sami sebi, vsak dan znova vstanejo in ŽIVIJO za to, kar imajo in ne žalujejo za tistim, kar nimajo, z razliko od naše, tako imenovane razvitejše in naprednejše kulture?!

Bolj ko se oddaljujeva Jinji, pristnejšo Afriko doživljava in najina pot se počasi začenja vzpenjati. Kar naenkrat se znajdeva na 1750 metrih nadmorske višine, kjer se nahajajo slapovi Sipi. Hitro zagledava prvega od treh, ki je pravzaprav najlepši in najvišji. Prekrasen razgled nanj imava kar iz najinega kampa “Moses Campsite”. Pred večerjo se odločiva še za treking do njega. Hoja do slapu se je na začetku zdela otročje lahka, a bolj ko smo se mu približevali, težje je vse skupaj postajalo. Medtem ko je najin vodič po potki stopal z otročjo lahkoto, je nama strmo in drseče pobočje povzročalo kar nekaj preglavic.

S prvimi pogledi na mogočen in 100 metrov visok slap, pa je bil najin napor hitro pozabljen in brez dvoma poplačan. ČUDOVITO! Ogromna količina padajoče vode je ustvarjala močno bučanje in mistično meglico z mavrico na dnu slapa. Živo zelena okolica pa je z gromozanskimi skalami spominjala na čaroben kraj iz kakšne otroške pripovedke.

Razdalja: Jinja- slapovi Sipi (200km)

Stroški –  Uganda potovanje (1 EUR = 3300 USH):
– Ananas (1000 USH)
– Čapati (500 USH)
– Šop čebule: 500 USH
– Paradižnik: 1000 USH (10 kosov)
– Plastenka vode: 1.500-2.000 USH (1,5L)

– Kampiranje Moses Campsite: 7.000 USH za oba
– Pivo: 5000 USH
– Večerja: 10.000 USH/osebo
– Vodič do slapa: 15.000 USH/osebo