Ljudstvo Karamojong – Uganda potovanje

Glede na vso dogajanje v Sloveniji, ki ga je prinesel ledeni dež in zaradi katerega še vedno veliko gospodinjstev nima elektrike, se sprašujem, če slednjega nisva s seboj iz Ugande prinesla prav midva. Elektrika je bila tam popolna eksotika! Res je, da sva zato malce kriva tudi sama, saj bolj kot je področje divje, raje ga imava in ga zato pravzaprav tudi namerno iščeva.

Eno izmed takšnih področij v Ugandi je bila tudi regija Karamoja, ki se imenuje po istoimenskemu pastirskemu ljudstvu. Še nedolgo nazaj je veljalo to severno-vzhodno področje Ugande za izredno nevarno, saj je bila obvezna oprema tamkajšnjih moških puška Kalašnikov. Po govoricah naj bi bili z njimi oboroženi zaradi strahu pred nevarnostjo, ki izvira še iz časov diktatorja Idi Amina. Idi Amin je namreč prav nad ljudstvom Karamoja zganjal obsežen genocid. Da se jim kaj takšnega ne bi nikoli več zgodilo, so se začeli oboroževati in vsakega, ki je stopil na njihovo ozemlje so brez pomislekov “pospravili”.

Ljudstvo Karamoja pa Kalašnikove ni uporabljalo samo za tuje prišleke, ampak tudi za medsebojne spore, ki so izhajali iz lastništva nad čredami krav. Ljudstvo Karamoja je namreč tesno povezano s kravami, ki so bile velikokrat jabolko spora med družinami. Nemalokrat je prišlo do kraje živine in tako do vedno novih sporov, ki so se lahko končali s krvavimi spopadi.

Sedaj je to področje varno, vsaj tako sva lahko pred najinim odhodom brala, pa čeprav ima mnogo ljudi še vedno velike pomisleke za obisk te odročne regije in se ji tako raje izognejo. Tukaj so turisti izredno redki, zato je bila ta regija pravzaprav edina, ki sem jo res hotela obiskati in bi se zanjo odrekla vsej ostali državi. Odločitev je bila brez dvoma prava, saj lahko sedaj, ko je potovanje po Ugandi za nama, jasno in glasno zatrdim, da je bilo prav Karamoja področje meni najljubše na celem potovanju. Divja, prvinska, afriška, osamljena, nedostopna in nabita z močno, skrivnostno energijo.

Karamoja regija je v deževni dobi praktično odrezana od sveta, saj so ceste popolnoma neprevozne. Kljub suhi dobi in mesecu januarju, ki velja za najbolj sušen mesec v Ugandi, pa so posledice dežja še vedno vidne povsod. Ceste so GROZLJIVE! Luknja pri luknji je milo poimenovanje njihovega stanja. Avtobusi in ostali javni prevoz na določenih cestah že nekaj let ne vozi in brez svojega lastnega prevoza, je dosegljivost regije izredno težka in dolgotrajna.

Najin plan je bil iz slapov Sipi doseči mesto Moroto – največje mesto v regiji Karamoja, in sicer po najbližji cesti, preko naselja Nakapiripirit. Že doma sva brala in se o najinem načrtu pogovarjala z nekaterimi izkušeni svetovnimi popotniki, a so nama to smer milo rečeno odsvetovali. Kljub temu sva pri tem trmasto vztrajala in bila za najino odločitev bogato poplačana. Ne le, da sva s tem prihranila kar 100 kilometrov dolgo pot, ki je vodila čez mesto Soroti, videla in doživela sva nekaj najbolj pristnih afriških prizorov, ki so naju popolnoma očarali in nama Ugando za vedno vtisnili v spomin.

Iz kampa pri slapovih Sipi odrineva še pred svitom. Ta dan je bil namreč eden najdaljših na celem potovanju. Res je, da sva morala prevoziti “samo” 200 kilometrov, a je to pomenilo konkretnih 7 ur vožnje. Cesta je bila najslabša na najini poti, zato ni nič čudnega, da so avtobusi tu že pred leti nehali voziti. Sem in tja sva srečala le kakšnega domačina na motorju, ki se je po skoraj metrskih luknjah premetaval, skakal ter sem in tja kdaj padel pred nama.

Vožnja je bila na trenutke izziv tudi z najinim majhnim avtom (Toyota Rav 4), a kljub luknjam in trpljenju zaradi togih udarcev popolnoma uničenega podvozja, sem jaz tu neizmerno uživala. Zaradi počasne vožnje je bilo časa za opazovanje okolice, pokrajine, vasic in ljudi na pretek. Fotogenična pokrajina mi ni dala miru in neprestano mahanje ter nasmehi domačinov so me greli pri srcu.

Prav tukaj pa je dokončno padel in se izničil tudi eden največjih stereotipov, ki jih morda imamo ljudje o afriških ljudeh; da le-ti niso delavni in da zgolj posedajo v sencah in čakajo na pomoč. A resnica je popolnoma drugačna. Kljub neznosni vročini (cca 35-40 stopinj), so naju ob cesti brez prestanka spremljali delavni ljudje, ki so slabo oblečeni, bosi in kot mravljice, eden za drugim, v vas nosili dračje za kurjavo in gradnjo varovalnih ograj okoli njihovih naselij – manjat.

Sem in tja se seveda na poti izgubiva, saj oznak tukaj ne poznajo. Na srečo pa nama je dobro služil GPS, ki naju je po celi Ugandi popeljal brez večjih problemov in tako sva dosegla tudi načrtovani cilj – največje mesto v Karamoja regiji – Moroto. No ja, sem in tja je bilo vendarle potrebno povprašati za kakšna natančnejša navodila in se prepričati, da nama navigacija res pravilno deluje. 🙂

Ker pravega turizma regija Karamoja (še) ne pozna in naj bo dolgo še tako, kampov seveda ni in tako sva si prvič na poti privoščila lokalni hotelček, ki je bil eden redkih v Morotu in zato, za afriške razmere, relativno drag. Sobica je bila čista, imela je celo mrežo proti komarjem in kar je najbolj pomembno, imela je kopalnico s tušem in TOPLO vodo! Vsi tisti, ki jo sedaj v Sloveniji zaradi vremenskih razmer nimate, ste spoznali in sedaj dobro veste, kakšen luksuz to pravzaprav je, pa čeprav ga vsi jemljemo za nekaj povsem samoumevnega.

Razdalja: slapovi Sipi – Moroto (200 km)

Stroški  – Uganda potovanje (1EUR = 3300 USH)
– prenočišče Leslona: 50.000 USH
– Plastenka vode (1,5L): 1.500 USH
– Pivo: 3.500 USH