Moroto in Karamojong ljudstvo – Uganda potovanje

Sprehod po Morotu je bil zame precej naporna izkušnja. Ne zaradi ljudi, ampak zgolj zaradi mojih misli. Moroto je nekakšna prestolnica regije, kjer živi ljudstvo Karamojong. To je tudi kraj, kjer naj bi predvsem zahodni svet za domačine bolje in lepše poskrbel, a bolj kot lepši svet zanje, sem ga jaz videla in dojela ravno v nasprotni luči. Zame je bilo vse videno, kot en velik narobe svet. Svet, kjer le na videz zgleda, da jim je zaradi pomoči zahodnjakov in raznih svetovnih dobrodelnih organizacij bolje… Podrobnejši pogled pa (vsaj meni) pokaže, da se z njihovim preseljevanjem iz manjat v “mesto” prav nič ni spremenilo na bolje. Na pol razpadle kolibe, ena ob drugi, smeti povsod in množica ljudi, ki se nekako ne znajde v “našem” svetu. V manjati namreč vsak točno ve, kje je njegovo mesto in kaj mora početi. Ženske gradijo ograjo okoli njihovih hiš, skrbijo za ogenj, kuhajo in zbirajo dračje, moški pa pasejo živino ter gradijo hiše.

V manjati je imel vsak nekaj malega zase… nekje so pridelovali hrano… hodili so po vodo, živeli brez elektrike… Tukaj pa naj bi imeli vse, a zdi se da nimajo ničesar… Predajajo se brezdelju in gromozanskemu pomanjkanju, zaradi česar se ženske podajajo v prostitucijo… moški se opijajo in zganjajo neumnosti… vse polno je kriminala, bolezni…. Med najpogostejšimi je hepatitis in aids… Priznam, da me je tukaj stiskalo pri srcu in v takšni podobi Afrike nikakor ne moreš uživati. Brez prestanka sem se spraševala, če morda ne delamo napake prav mi, ko jim skušamo “pomagati”, a ta naša pomoč bolj spominja na nekakšno taborišče, kamor strpamo preveč ljudi in od njih zahtevamo, da se obnašajo po naše….

Mnogi boste morda vprašali, kje so fotografije in prav gotovo boste razočarani, ker jih od opisanih podob nimam popolnoma nič. Prvotni namen je bil zabeležiti vse, a nekako nisem imela srca, da bi jim v tej bedi težila še sama… Mislim, da je na potovanjih velikokrat več, če se ustavimo in vidimo, opazujemo ter o tem razmišljamo, kot pa za vsako ceno narediti dober posnetek…. V prvi vrsti sem popotnica in ne fotografinja, pa čeprav nikamor več ne grem brez fotoaparata!

Celo pot do narodnega parka Kidepo, ki je bil končna postaja tega dne, sem razmišljala o kolibah in žalostnih pogledih ljudi v Morotu. Kje so nasmehi in mahanje, kot sem to lahko opazovala na podeželju? Na mojo srečo pa je vsaj za nekaj časa mračne misli prekinil prihod v Kotido, kjer sva s pomočjo pisarne UWA (Uganda Wild Authority) dobila lokalnega vodiča, ki govori jezik Karamojongov in skupaj z njim odšla pogledat bližnjo manjato. Le-ta je pravzaprav največja v celi vzhodni Afriki. Tu že živi preko 10.000 ljudi.

Slabih 10 kilometrov stran od Kotida sva zakorakala v ograjena področja oziroma bolje rečeno, sva se vanje kar splazila. Odprtine / vhodi skozi ograjo so namreč tako zelo majhni, da bi kakšen konkreten odrasel človek moral počakati zunaj. Ograje so poleg dračja in vej zaščitene še s trni, da vse skupaj nudi čim boljšo zaščito pred živalmi in nenazadnje tudi pred ljudmi. Medtem ko se midva ubadava s trni in vstopanjem v dvorišča znotraj manjat, sva obkrožena z radovednimi otroci, ki se najinemu početju prav simpatično smejijo, odrasli pa se najini okornosti na nek čuden način čudijo.

Vstopiva še v eno izmed njihovih okroglih in iz blata grajenih hiš. Tudi to je bil pravi izziv, saj je vhod v hišo izjemno majhen, poleg tega pa je zgrajen kot nekakšen pol metra dolg tunel, skopan v zemljo. Najprej pred sabo položiva ruzak, ki ga rineva pred sabo, medtem ko se po kolenih plaziva v hišo. Tam pa prijetno presenečenje – po norih 40°C zunaj, je tukaj prijetno hladno. Hiša nima nikakršnega okna in vsa svetloba, ki jo dobi notranji prostor prihaja iz vhoda ter odprtine med zidovi in slamnato streho. Vodiča povprašava še, koliko ljudi živi tu notri in se ob odgovoru kar streseva. V okrogli hiši, premera komaj štiri metre, živi sedem ljudi, in to je zanje pravzaprav malo!

Z vodičem hodiva naprej po manjati, obkrožena z glasnimi otroci, in vse kar razumeva je “muzungo” (belec/belka). Vodič nama da dovoljenje, da jim dava nekaj bonbonov – za vsakega enega, ki sva jih že pred prihodom v manjato kupila v krajevni trgovinici. Na srečo sem jaz imela v rokah fotoaparat, tako da je gruča otrok, kasneje tudi odraslih, krepko planila po Simonu. Stegovanje rok, kričanje, vlečenje za obleko in glasni vzkliki zmagoslavja, ko v rokah držijo svoj bonbon! Kaj takšnega – toliko iskrenega veselja zaradi ENEGA bonbona, v našem zahodnem svetu res nismo navajeni! Ko se spomnim na te prizore mi gre kar na jok, sploh ko pomislim, na vse naše razvajene otroke, ki se za nič več ne zmenijo, kaj šele za en bonbon! Res žalostno, kam smo zapluli….

Med obiskom manjate naletiva tudi na moške-pastirje, ki posedajo v senci in me pokličejo k sebi, da jih fotografiram. Tukaj bi lahko bila cel teden in fotografirala cele dneve. Vsi se želijo fotografirati in potem videti svojo podobo na ekranu fotoaparata. Čudenje, zaskrbljenost, smeh, posmehovanje… toliko iskrenih čustev naenkrat res lahko doživiš le na krajih, kamor masovni turizem še ni zašel.

Pred odhodom nazaj v Kotido, se povzpneva še na hrib, od koder je čudovit pogled na veličino manjate, ki se razteza pod nama. Pred vzponom pa sva morala moškim plačati za prehod. Najprej so od naju zahtevali alkohol, a ker ga vendarle ne nosiva kar tako in za vsak slučaj s seboj, smo se potem dogovorili za nekaj denarja. S to potezo se pravzaprav vidi največja razlika med ženskami in moškimi… Ko so si ženske izborile bonbon, so ga skrbno shranile in ga odnesle svojemu otroku, ko pridejo na vrsto moški, je v igri zgolj alkohol zanje….

Polna vtisov se podava naprej, proti kraju Kaabong, ki na nek način spominja na konec sveta. Tu živijo ljudje, pozabljeni od vseh. Le redko kdaj tujec zaide k njim in če že, so to zgolj pripadniki dobrodelnih organizacij, ki oskrbujejo ljudi s hrano. Številčni tovornjaki prevažajo žito, moko, riž ter na takšen način poskušajo zmanjševati največji problem tega sušnega področja – lakoto in posledično podhranjenost.

Kakšno protislovje se odvija tukaj – po eni strani se srečujeva z najlepšo in najbolj eksotično pokrajino na najinem potovanju po Ugandi, po drugi strani pa so pogledi na lačne in shirane ljudi kot nož, zaboden naravnost v srce….

 

Razdalja: Moroto – narodni park Kidepo (290km) Stroški – Uganda potovanje (1 EUR = 3.300 USH):
– piškoti in bonboni: 23.000 USH
– Vodič za manjato: 15.000 USH/osebo
– Prehod na hrib s pogledom na manjato: 10.000 USH
– Coca-Cola (0,5L): 2.000 USH