Otoki Ssese (Viktorijino jezero) – Uganda potovanje

Najina zadnja postojanka na potovanju po Ugandi je bilo jezero Viktorija oziroma bolje rečeno arhipelag 84 otokov, ki pripadajo Ugandi. Jezero Viktorija je največje jezero v Afriki in po površini tudi največje tropsko jezero na svetu. Otoki, ki so v lasti Ugande pa se imenujejo Ssese. Le-ti so priljubljeni kot počitniška ali vikend destinacija za prebivalce ugandskega glavnega mesta Kampala. Od kar pa tja vozijo iz Kampale trajekti, so otoki Ssese vedno bolj priljubljeni tudi pri popotnikih. Otoki so daleč od množično obiskane turistične destinacije in prav zato so se znašli tudi na najinem seznamu. Nenazadnje Ssese otoki slovijo po prekrasnih peščenih belih plažah in glede na to, da veliko obiskovalcev vzhodne Afrike svojo potovanje zaključijo na Zanzibarju, so bili za naju tudi otoki Ssese dober in predvsem mnogo cenejši nadomestek.

Otoke Ssese lahko dosežemo iz Kampale ali iz mesta Masaka. Masaka je bilo najbližje mesto na najini poti iz jezera Bunyonyi in kot sva izvedela kasneje, je od tod na otoke v času najinega obiska peljal tudi edini trajekt v celi državi. Tisti v Kampali je bil namreč v okvari in kot se za Afriko spodobi, prav nihče ni vedel, kdaj bo zopet začel delovati. Trajekt na otoke Ssese iz Masake vozi štiri krat na dan (med vikendi redkeje) in kar je bilo za naju skoraj nerazumljivo, je bilo dejstvo, da je tako za potnike, kot avtomobile povsem brezplačen. Na začetku sva še mislila, da bodo zaračunali vsaj nama – tujcema, ki sta povrhu še bela, a to prav nikogar ni zanimalo. Še enkrat, kot že mnogokrat na tem potovanju po Ugandi, se je pokazalo, kako prijetnejše je potovati po manj turističnih deželah.

Trajekt do glavnega otoka Bugala potrebuje slabe pol ure. Od tam pa sva do najbolj prepoznavnega zaliva Lutoboka potrebovala še debelo uro. Cesta je bila polna lukenj, za povrhu pa nama je težave delala še navigacija, saj nikjer ni bilo nikakršnih oznak. A na srečo, so nama pomagali prijazni domačini in vozniki taksi-motorjev. Slednji so naju nagovarjali s polnimi usti jack-fruita in se prav široko smejali, ko so ga nekaj dali še nama.

Na otokih Ssese živi okoli 20.000 prebivalcev in najbolj šokanten podatek je ta, da je od tega več kot 90% okuženih z aidsom! Revščino in bedo sva srečevala celo pot do zaliva, a zopet so naju vsi pozdravljali z nasmehom in mahanjem. Tudi majhna vasica, ob kateri sva našla prijeten kamp, je bila eno lepših presenečenj. Polno hotelisov (lokalnih gostilnic), kjer pečejo slavne čapatije ter ponujajo ostale lokalne jedi, je bilo na pretek, a midva sva vedno zahajala zgolj v eno samo. Tam je delal simpatičen 18 letni fant Alvin, s katerim smo v treh dneh postali že pravi prijatelji. Poleg odličnih čapatijev in rotijev, ki sva jih jedla pri njemu, nama je vedno za zraven in povsem brezplačno dal še mandozije. Mandoziji so neke vrste krofi ali pa bi jih morda najlažje primerjali kar z našimi miškami. Odlična stvar, ki je še toliko boljša, če je sveža in ravnokar pobrana iz vročega in cvrčečega olja.

Priznam, da na otokih nisva kaj veliko počela, a kljub temu se zdi, da sva doživela in spoznala še en nov, bolj sproščen utrip Ugande. Čeprav naju je po celi Ugandi spremljala prijaznost domačinov,  pa je tukaj vse skupaj bilo še toliko bolj potencirano. Tudi v kampu, kjer sva bivala (Kingfisher) in je komaj pokrival osnovne potrebe, sva se vseeno počutila kot kralja. Lastniki so bili domačini, pravzaprav ena velika družina, kjer so prav vsi skrbeli za naju. Mama nama je kuhala odlična kosila in večerje, otroci pa so bili najina družba.

Vsako jutro so nama pogreli vodo, da sva jo lahko pomešala skupaj z mrzlo in se tako po dolgem času zopet umila s toplo vodo. Kakšen luksuz, pa čeprav je prihajal iz vedra! Skrbeli so, da naju ni zeblo in vsak večer zakurili za naju ogenj ob katerem smo se potem vsi stiskali in klepetali. Ko je deževalo so pokrivali najin šotor, prinašali so nama jack-fruit… Kot v najhujšem all inclusive resortu… Šotor sva postavila le nekaj metrov od obale, senco pa nama je delala visoka palma… Bosa sva se sprehajala po beli peščeni plaži in edina stvar, ki je kvarila popolnost je bila prisotnost bilharzije v jezeru, zaradi katerega je bilo kopanje nemogoče oz. bolje rečeno nepriporočljivo. No ja, vsega pač človek res ne more imeti! 😉

Kljub bilharziji v vodi pa sva tu neizmerno uživala in otoke Ssese ter kamp Kingfisher priporočava vsakomur, ki bo potoval po Ugandi in si bo želel nekaj mirnega ter predvsem sproščujočega lenarjenja. Vse skupaj pa začinijo še čarobne noči, ki zaradi ne-svetlobnega onesnaženja nad nami rišejo mogočno nebo.

Razdalja: jezero Bunyonyi-otoki Ssese (400 km)

 

Stroški – Uganda potovanje (1 EUR = 3.300 USH)
– Kamp Kingfisher: 10.000 USH/osebo
– večerja / kosilo: brezmesno (10.000 USH), z mesom ali ribo (20.000 USH)
– CocaCola: 1.500 USH
– pivo: 4.500 USH
– čapati v hotelisu: 300 USH
– mandozi v hotelisu: 200 USH
– rolex v hotelisu: 1.000USH