Še predno smo se znašli v Turčiji, sem vedela, da se bodo Turki do naju obnašali povsem drugače, ker je z nama tudi Ren. Navsezadnje je v muslimanskih državah družina zakon in s tem tudi otroci.
Že takoj, ko smo prečkali turško mejo, se je strog carinski uradnik, ob pregledu avtomobila, začel kar topiti. Namesto poglobljenega pregleda avtomobila, je sledilo le nekaj navdušujočih besed v turščini in že smo nadaljevali našo pot.
Kjerkoli se znajdemo, Ren dobi polno pogledov, prijaznih besed, mahanja, ogovarjanja. Prodajalec zelenjave in sadja je bil navdušen nad njegovo »močjo« ali z drugimi besedami to, da je pravi jedec. Takoj nam je v dar dal še nekaj kosov sadja.
Ko smo se ustavili v kampu ob Črnem morju, sta v trenutku do nas prišli dve ženski – ščipanje za lička, in prijemanje rokic Renu ni ušlo. Ren pa vse skupaj tiho in z začudenjem občudoval.
Ali se ustavimo v trgovini, na stojnici ali nekje na čaju – Ren je prava atrakcija. Največ občudovanja pa je bil deležen v Amasyi. Medtem ko sva si midva s Simonom urejala turško SIM kartico, so Rena obkrožili prav vsi zaposleni. Mu ploskali, ga božali, dajali poljubčke, delali z njim selfije, ga prijemali za lička…
Komaj da kaj drugače je bilo na zadnji lokaciji divjega kampiranja v Turčiji. Komaj 30 kilometrov pred Turško-Gruzijsko mejo smo iskali prenočišče in se vozili naokoli za kakšen bolj odmaknjen kotiček kot nori… Ni ga bilo – vsaka cesta, ki je zavila stran od glavne je vodila do privat hiše. S Simonom sva se zato odločila, da slediva rjavim tablam, ki usmerjajo do znamenitosti. Po kakšnih 30ih minutah vožnje smo prispeli do dveh “hudičevih” mostov, kjer je bila neka lokalna restavracija. Odšli smo na čaj, kjer je bil Ren lastnici tako zelo simpatičen, da ga je vzela v naročje in odšla z njim naokoli en krog. Vedela sva, da je to pravi trenutek in vprašala, če lahko prespimo kar na njihovem parkirišču. Brez kakšrnega koli obotavljanja je privolila… nato pa za Rena prinesla še tortico. Ker sva nekako uspela razložiti, da tega še ne je, jo je pustila nama in prinesla še eno – da si jo nama ne bo treba deliti. Ker je tako Ren ostal praznih rok, je čez nekaj minut prišla z dvema sokovoma zanj.
Prijazna lastnica restavracije, kjer smo prenčevali
S Simonom se le spogledujeva in smejiva, saj kaj takšnega res nisva pričakovala. Me prav zanima, koliko zanimivih zgodb bo nastalo iz tega, ko se bomo za zadnji del poti cel mesec potikali po centralni in južni Turčiji, če smo vse to doživeli v komaj nekaj dnevih.
Prejete podatke bomo uporabili le za namen povpraševanja. Brez vašega soglasja prejetih podatkov ne bomo hranili, obdelovali ali posredovali tretjim osebam.