Vsak od nas se srečuje z raznoraznimi izzivi v življenju. Nekateri med nas pridejo sami od sebe, medtem ko se za nekatere zavestno odločimo sami, pa čeprav ne vemo ali je naša odločitev prava ali ne. Prav zaradi te neznanke je običajno težko skočiti izven cone udobja, a če ti srce že dolgo namiguje, da je to enostavno potrebno narediti, je kdaj prav, da ga poslušamo.
Leto 2017 bo verjetno zaradi najine odločitve eno bolj pomembnih let v najinem življenju, saj sva se odločila, da še predno sama končam s porodniškim dopustom, odhajamo na eno daljše overland potovanje. Simon je po dolgih 16ih letih službovanja pri istem delodajalcu dal odpoved, jaz pa sem tako ali tako še na porodniškem dopustu.
Ja, veliko vprašanj sva dobila, če sva nora… in da sedaj, ko je v najina življenja prišel še Ren, to res ni pravi čas za najino eksperimentiranje. Sicer pa vas vprašam… je za takšno odločitev sploh kdaj pravi čas? Včasih enostavno moraš poslušati svoje srce in ker tako pač čutiva, je to zagotovo najin pravi čas.
Za to drzno odločitev je malo »kriva« tudi moja porodniška, saj za daljše potepanje tako ni potrebno dajati odpovedi obema. S prihodom nazaj domov, ima tako vsaj eden od naju še vedno službo in s tem malo večji občutek varnosti.
Priznam, malo je sicer tistega cmoka v grlu… navsezadnje se zavestno odločiti, da rečeš ne zaposlitvi za nedoločen čas, res malce noro… A dovolj imava nenehnih vprašanj, kaj pa če… To, kako bi bilo, če bi se nekam odpravili za dlje časa, se res ne misliva spraševati na stara leta.
Želiva namreč, da ob gledanju nazaj ne bo obžalovanj. In čeprav bomo zaradi te odločitve morali konkretno zategniti pas, vendarle ni vse v denarju. In včasih je manj pravzaprav lahko mnogo več.
Tako se z avgustom za vse nas tri začenja povsem novo obdobje… morda bolj rizkantno, vsekakor pa tudi veliko bolj razburljivo in če vprašate naju, veliko lepše. S Simonom se predvsem veseliva tega, da bova zaradi te odločitve imela več časa za družinsko življenje in za najinega Rena … za stiskanje, za spomine, za zganjanje vragolij. Čas namreč čisto prehitro mineva, še toliko bolj zaradi služb, ki s svojimi delovniki jasno sporočajo, da jih družinsko življenje ne zanima. Morda sva staromodna, a res ne želiva zamuditi Renovega odraščanja in ob tem imeti vsak dan slabe vesti, ker sva polovico njegovega življenja zamudila.
Sicer pa morda ugotoviva, da takšna dolga potovanja sploh niso za nas, a tega nikdar ne bova izvedela, če se ne bova odločila tvegati in to poskusila živeti.
Morda se bo najina odločitev izkazala za napačno, morda pa se bo skupaj z njo potrdilo to, da je za polno življenje, kdaj enostavno potrebno imeti “jajca” in slediti svoji dolgoletni ter strastni srčni želji.
Kam točno nas bo pot zanesla razkrijeva kmalu tudi na blogu. Še prej pa za teden dni odhajamo na družinsko obarvan roadtrip po Nemčiji, kjer se bomo namakali v tamkajšnjih jezerih in se zabavali v zabaviščnih parkih.
V živo iz poti in več video ter foto materiala pa tudi na našem Facebooku, Instagramu, Twitterju in YouTube kanalu.
Edino pravilno!
Brez tveganja, ni rezultatov…in ker vaju (vas) ravno toliko poznam, lahko rečem, da me nista presenetila, prav nasprotno 😉
Kamorkoli vas bo pot že zanesla, se imejte maximalno! To obdobje do koristilo vsem trem, na nas pa tudi verjamem da ne bosta pozabila in bomo vajin “mankljaj” lažje prenesli 😀
Srečno!
Hvala Uroš! Na vas pa tako ali drugače ne bova pozabila! 🙂 Verjameva in upava pa, da bo to vsekakor odločitev, ki se jo bomo na stara leta vsi trije radi spominjali 🙂
Super,sam kaj ko pa brez denarja še skor dihat več ne smeš.Sploh v tujini.
Povejta recept,jaz jutri pustim službo…
Darko – zaenkrat bo za nas skrbela porodniška… ko bo pa tega konec bomo pa že kaj našli… Včasih je treba kar skočit in ker si potem bolj dovzeten za okolico in gledaš naokoli, se priložnosti kar najdejo – no, vsaj midva upava na to… Bomo pa vidli…a če ne bi imela upanja, bi verjetno še sedaj ostajala le pri sanjah in sanjarjenju… Upam, da sreča spremlja pogumne 😉
Bravo.Verjamem da bo vse več takšnih odlocitev. Mogoče si pa pogledaš workaway spletno stran, in najdes kaj zanimivega za poceni potovanje. Midva sva zelo zadovoljna. Je super izkušnja tako za naju kot za otroke.
Uživajte.
Hvala Špela 🙂 Tudi za idejo! Morda pa res kdaj tudi kaj takšnega poskusimo. Vsekakor se veseliva, da bomo imeli več časa za nas in za tisti pravo pojmovanje biti družina. Srečno tudi vam na vaših poteh! 🙂
Super. To je bila tudi moja želja, ampak…Zato sem oa vesela , da ste se vi pa res podalu v to. Bravo. Podpiram
Hvala Urška – saj sva tudi midva kar dolgo razmišljala o tem… pa odlašala… Potem pa ne vem, ko je prišel Ren in ko sva začela dojemati, kako gre hitro čas, kakšni delavniki so v službah in kako zelo bi rada preživljala več časa z najinim Renom, sva se opogumila… Prav zanimivo, da je bil brca v rit pravzaprav Ren… sploh ker je otrok ponavadi ljudem bolj za zavoro… Kakorkoli… prepričana sva, da se bova že nekako znašla – za pridne je pa ja vedno delo 😉
Vaju zanima kakšen potopis v lastni režiji z dvema otrokoma (dvojcice) iz Gorenjske skozi ves Balkan in njene prestolnice Lj-Zg-Bg-Sk-Saloniki – gora Parnas in antično mesto Delfi.
Izkušnje in doživetja. 🙂 🙂 z osebnim avtom.
Živjo Zdenka,
hvala za predlog. 🙂 Načeloma se drživa tega, da so na blogu bolj ali manj najini lastni potopisi – predvsem tudi zato, ker za druge nisva zmožna nič dati v zameno za trud avtorja… 🙁
ŽIVJO
Ne nisem mislila kakšne avtorske pravice. ????
Samo potopis. Nasveti, doživetja in videnja.
Tudi v fotografijah.
Mi smo že par dni v osrednji grciji pod goro Parnas. Jutri je naš predzadnji dan in rinemo v Delfi. Seveda zjutraj ker so napovedane ekstremno velike temperature 45 stopinj.
Lepo se imejte.
Živjo Zdenka,
uf ja, v Grčiji pa je vroče ja, sploh v avgustu – znano iz prakse ;). Ampak verjamem, da boste uživali.
Morda, če imate res kaj več časa, lahko pripravite potopis in ga pošljete na ninapotuje@gmail.com pa ga objaviva na blogu. 😉
Hvala za pripravljenost.
Lepo potovanje še naprej,
Nina
Kdor ima za seboj že toliko krasnih potovanj, je prav gotovo tudi dobro razmislil in načrtoval tole, Kar pogumno! Potovanja družino VEDNO zbližajo, služba ravno nasprotno in otroci prehitro odrastejo. Veliko lepega vam želim!
O hvala Mateja 🙂
Ja, vsekakor odločitev ni bila narejena iz danes na jutri… v glavi je že kar nekaj časa nastajala ta ideja… še pred prihodom Rena… no, potem pa je najin malček le vse skupaj malce pospešil in naju brcnil v rit v smislu…če ne sedaj, kdaj pa 🙂