Velikonočni roadtrip – kam, zakaj in s kom?

S Simonom ne moreva iz svoje kože, zato sva se tudi za letošnje velikonočne praznike in s tem za podaljšan vikend odločila, da se skupaj z Renom odpravimo na en poskusni roadtrip. Najbolj naju je zanimalo, kako se bomo vsi trije znašli in se poskusno pripravili na malce daljše in kmalu prihajajoče se potovanje, ki ga bomo delali čez prvi maj.

Pet let nazaj sva še v dvoje obiskala otok Rab, saj ima tam Simon sorodnike. Tako smo se tudi letos znašli na Rabu in spoznali z njimi najinega Rena.

Kot naročeno, sva ravno za ta podaljšani vikend v test dobila še vozilo Ford Mondeo in ga preizkusila v pravem družinskem slogu. Vse skupaj pa se je začelo že s pakiranjem. Čeprav vedno potujeva z malo prtljage pa je sedaj situacija vendarle malce drugačna, saj večji del prtljažnega prostora zavzame otroški voziček in košara zanj. No, na srečo sva košaro potem uporabila tudi za posteljico in se s tem znebila še nekaj dodatne »navlake«. Sva pa v izredno prostoren prtljažnik Ford Mondea uspela spraviti čisto vse – oblačila za vse tri, voziček, košaro, paket plenic, prenosni stolček, nosilko, hrano (jaz moram sploh paziti kaj pojem zaradi moje diete brez jajc, mleka in vseh mlečnih izdelkov), fotoaparat, stojalo, ter dron… Ogromno vsega, priznam, a vendarle se je v prtljažniku še vedno videlo ven. 🙂 Manjkali pa nista niti Renovi igrači, ki ga spremljata že od rojstva. Pravzaprav brez opičjaka in kravice ne gremo nikamor.

Vremenska napoved sicer ni bila prav nič vzpodbudna, a sreča je bila vendarle na naši strani, saj smo na Rabu uživali v sončku in čudovitih razgledih. Na mejnem prehodu pa praktično nobene gneče – kot kaže so se vsi ustrašili slabega vremena in zastojev.

Če sva pet let nazaj otok Rab precej temeljito raziskala (tudi s kolesom), sva se zaradi Rena tokrat odločila, da se vsega lotiva precej bolj počasi. Že sama pot do Raba je vsebovala dva postanka  za previjanje in hranjenje ter malce pavze za Rena. Nisva ga namreč hotela imeti celo pot samo v lupinici in zato smo naredili tudi krajše pavze, da smo se vmes še malo poigrali, popasli kravice ter razgibali.

Še predno smo sploh prispeli na Rab, pa smo se znašli tudi na makadamu. Ah ja, kot zagrizena lastnika terenskega vozila, zgleda brez malce bolj odročnih poti res ne moreva. Tako se je Ford Mondeo, ki je imel tudi 4×4 pogon, znašel še malce v bolj adrenalinski vlogi in jo brez problemov tudi prestal.

Ko smo prispeli na otok Rab pa smo malo vozičkali, se malo nosili v nosilki in se vozili sem ter tja in iskali dobre lokacije za piknik in poslušanje valov. Ren je ob vsem tem prav užival, sploh pa mu je bila zanimiva voda, kjer je dobil še posebno velike in radovedne učke.

Nikakor nismo smeli izpustiti niti znamenite razgledne točke Kamenjak, od koder so vsaj za naju, najlepši razgledi na otok Rab in sosednje otoke. Spomladi je bila pot do vrha zaradi rumenih cvetlic še posebno slikovita in dišeča. (koordinate: 44.46.21.0 / 14.47.23.0)

Malce bolj podrobneje pa smo raziskali tudi Lopar, kjer najdemo kar 22 plaž – nekatere med njimi so še precej divje in odročne ter dosegljive le peš.

Na svoj račun sem prišla tudi jaz. Pred petimi leti sem na Rabu izpustila pokopališče / spomenik žrtvam italijanskega fašističnega taborišča Kampor, ki je deloval med letoma 1942/43 in kjer je pokopano ogromno Slovencev. Takšne stvari me namreč zelo zanimajo – tudi zato, ker človeka vedno znova opomnijo, da se kaj takšnega res ne sme nikoli več zgoditi. Priporočam! (koordinate: 44.46.56.5 / 14.42.47.9)

S Simonom sva si privoščila tudi pravo morsko pojedino, Ren pa je bil tako uvideven do naju, da naju je počastil takrat še s svojim spancem. Luksuz!

Vsi, ki boste obiskali Rab in radi dobro jeste, priporočava restavracijo Plaža v kraju Barbat. Najdete jo tik ob pešpoti, ki povezuje Barbat z mestom Rab. To, da je hrana res okusna pa priča že dejstvo, da letos restavracija praznuje 30 let uspešnega delovanja. Midva sva si sicer privoščila škampe, orado ter krompir z blitvo, na voljo pa imate vse od testenin, zrezkov, kot tudi pic, ki sva jih preizkusila ob najinem prvem obisku pred petimi leti. (koordinate: 44.44.31.6 / 14.47.34.4)

Priznam, štirje dnevi, ki smo jih preživeli na Rabu so čisto prehitro minili in kar težko je bilo oditi domov. No, Simon je imel zato še en dodaten razlog – saj veste, moške zadeve – najraje bi namreč še za nekaj časa obdržal Mondea. No ja, saj če sem povsem odkrita, je bilo tudi meni kar malo žal, da smo ga morali že vrniti, saj je bil res izredno prostoren in tudi udoben za vožnjo. Poleg tega pa je bilo v njem še cel kup odlagalnih površin in predalov, kar je meni sploh zelo všeč. Pa še dve USB postaji je imel, da vsa lahko med vožnjo polnila telefon in najino GoPro kamero.

Ford Mondeo morda na hitro deluje bolj kot resen poslovni avto, a po tem, ko smo v njem preživeli precejšen del izleta, lahko potrdim, da je primeren tudi za družine, ki so radovednega značaja in veliko časa preživijo na poti. Zadnja klop, kjer se običajno prevažajo otroci, je imela še dodatno ojačane varnostne pasove in res ogromno prostora za noge, kar je meni sploh prišlo prav, ko je bilo treba Rena v avtu previti, nahraniti ali pa ko smo se ustavili, da smo ga dali ven iz lupinice. V njem je bila vožnja kot v fotelju, 4×4 pogon pa je poskrbel, da se je avto zelo dobro držal ceste. Mondeo je imel ogromno dodatne opreme, med katerimi pa je meni, kot voznici zelo prav prišla tudi pomoč pri parkiranju ter senzorji vse okoli avta ter vzratna kamera. To, da je bil avtomatik pa se nihče od naju s Simonom ne brani.

Velikost avta pa nam je prišla prav tudi, ko smo čakali na trajekt. Verjeli ali ne, notranjost smo takrat spremenili kar v eno manjšo igralnico, kjer se je prav vsem noro dogajalo. Toliko smeha za tako preproste stvari ti res lahko pričara le otrok.

Celoten izlet sva seveda prilagajala Renu in njegovemu ritmu za spanje in hranjenje, a nisva zato prav nič manj uživala. Morda sva se tudi midva imela še toliko lepše, saj sva se končno malce umirila in ustavila, brez da bi letala sem in tja ter hotela videti vse.

Če sva od doma odrinila malce v skrbeh, kako bo Ren vse skupaj sploh prenesel pa je oba s Simonom res prijetno presenetil. Ren je bil namreč tako priden, da sva se s Simonom kar malo debelo spogledovala. Mislim, da je tako zelo užival tudi zato, ker smo bili vsi ves čas skupaj, se pogovarjali, peli, igrali in cartali. Sedaj sem še toliko bolj prepričana, da potovanja povezujejo družino, saj so starši res lahko popolnoma predani otroku, brez da bi jih motili drugi dejavniki, kot je služba, pospravljanje in vsakdanje reči, ki jih delamo doma. In tako že nestrpno odštevamo čas do naše naslednje dogodivščine.

Več o Rabu, znamenitostih in kaj na otoku sploh početi pa tukaj.

Kratek Video o našem družinskem roadtripu s Ford Mondeom