
Noč je minila v znamenju bliskanja in grmenja. Deževalo je, kot bi se utrgal oblak, in zato najine odločitve, da tokrat prespiva v privatnem penzionu res nisva obžalovala. Res je, da se tu nisva dolgo zadrževala, saj sva že takoj po zgodnjem zajtrku odrinila naprej.
Parna lokomotiva Mocanita
Najin prvi cilj je bila vožnja z vlakom, ki ga še danes poganja parna lokomotivo Mocanita. Pot ali bolje rečeno dogodivščina, se prične v kraju Viseu de Sus. Vožnja traja približno dve uri in vas popelje v ozko sotesko, kjer je z nekaj sreče mogoče opaziti celo medvede, jelene in druge divje živali. Zveni skoraj da romantično, a zaradi včerajšnje deževne noči, se je ozračje ohladilo na manj kot 10°C. Tako sva se odločila, da bova tokrat vožnjo na odprtih vagonih in v senčno sotesko raje črtala iz najinega prvotnega načrta. Priznam, danes mi je za to malce žal, ampak Romunija vendarle ni tako daleč, da jo ne bi mogla ponovno obiskati. Navsezadnje Simon sanja, da bi enkrat odpotoval tja izključno zaradi Karpatov in off-roada.
Kljub temu, da se za vožnjo s parno lokomotivo nisva odločila, pa sva vseeno stisnila zobe in pričakala lepotico nekaj kilometrov naprej od začetka njene poti. Vožnja je brez dvoma odlična stvar za vse, ki potujete z otroki. Ne le, da so bili otroci skoraj da evforični zaradi nove pustolovščine, tudi odrasli niso mogli skriti svojega navdušenja. Cena vožnje je 12 EUR za odraslega in 8 EUR za otroka od 6-16 let.
Muzej holokavsta
Na poti do veselega pokopališča sva se ustavila še v prijetnem kraju Sighetu Marmatiei, ki leži povsem na meji z Ukrajino. Pravzaprav mesto z Ukrajino loči le most. Res je, da je mestece lepo urejeno, a midva sva ga obiskala izključno zaradi enega samega razloga. V mestu Sighet Marmatiei lahko namreč najdemo muzej v spomin na holokavst. Muzej se nahaja pravzaprav v nekoč delujočem zaporu, v katerem so bivali politični zaporniki, ki so na kakršen koli način nasprotovali nekoč mogočni Sovjetski zveti. Poznavanje zgodovine zapora je skupaj s prizori iz holokavsta še toliko močneje na plano porinila občutke tesnobe in nenehnih vprašanj zakaj se kaj takšnega sploh lahko dogaja…
Pogrešala sva le angleške prevode, saj je bilo vse napisano izključno v romunskem jeziku. Vse kar obiskovalec v angleščini dobi je nekaj natisnjenih informacij na list papirja pri nakupu vstopnice. Škoda, saj bi se o takšnih grozodejstvih resnično morali vsi bolje poučiti.
Veselo pokopališče
Po ogledu zapora sva se odpravila naprej proti majhnemu kraju Sapanta. Kraj sam po sebi ne bi bil prav nič izjemnega, če ne bi imel tako imenovanega veselega pokopališča. Zanimiva stvar ni kaj, saj v večini kulturah pokopališče res ni ravno nekaj veselega, še manj pa tako popularnega med turisti.
Veselo pokopališče je že na pogled nekako veselo in pozitivno, saj so leseni nagrobniki živih barv in komičnih podob. Vsak nagrobnik pa je povsem unikaten, saj na smešen način pripoveduje življenjsko zgodbo pokojnika oziroma, kako je le-ta umrl.
“Dragi moj sin Griga, naj ti bo oproščeno vse, pa čeprav si me res zabodel.”
————-
“Tukaj ležim in Gregor Pop je moje ime,
bil sem lep in privlačen ter živel pri starših,
v vasi ni bilo veliko takšnih kot jaz.
Ko sem končal služenje vojaškega roka,
sem si kupil avto in prepotoval celo državo.
Našel sem veliko prijaznih ljudi,
takšni so mi všeč.
Od kar me je zapustila mladost,
gnijem tu v zemlji.”
Prav s tem veselim pokopališčem pa sva zaključila najino potovanje po Romuniji in Moldovi. Pravzaprav sva ga zaključila z okusnim in tipičnim romunskim kosilom v neposredni bližini pokopališča. Ne le, da je bilo kosilo poceni, celo najboljše je bilo na celem najinem potovanju. Temu se res lahko rečem popoln zaključek najine dogodivščine. No ja, če dobro pomislim, je bil dober zaključek tudi s tem, da sva prišla domov uspešno in da je improvizirano popravljen amortizer vse skupaj zdržal. Res je, da je komaj 24 ur po prihodu domov dokončno podlegel poškodbam, a to je že povsem druga zgodba.
Stroški:
Sighet zapor/Muzej holokavsta: 6 LEI/os (1,35 EUR)
Veselo pokopališče: 5 LEI/os (1,13 EUR)
Hvala za tako izčrpne informacije in dogodivščine iz vajinih potovanj. Sem zelo navdušena nad potovanji, samo ker z možem nisva jezikovno podkovana, morava pač iti z agencijo, ki je včasih bolj drago. No pa saj je tudi bencin kar strošek. želima vama veliko zdravja in še mnogo varnih kilometrov. Lep pozdrav Anica in Tone
Pozdravljena Anica in Tone 🙂 Naju veseli, da rada prebirata najine dogodivščine. Res je, jezik zna včasih kar povzročati vrtoglavice, kar sigurno marsikoga odvrne od potovanj v lastni režiji. Sicer pa tudi z agencijo je bolje, kot pa ostati doma. Vsekakor je važno to, da se imate na potovanju lepo in če je to z ali brez agencije 🙂 Srečno na vseh vaših nadaljnjih poteh in še veliko novih doživetij vam želiva!
Nina, tukaj bi pa malo dopolnila zgornji zapis. 🙂 Holokavst z omenjenim muzejem ni povezan. Gre za muzej, ki je posvečen žrtvam komunizma. So pa sedaj naredili zvezek z razlagami sob v angleškem in franscoskem jeziku, ki ga dobiš ob prihodu, ob odhodu pa ga vrneš.
Kar se parne lokomotive Mocanite tiče: izlet je res prijeten. Sploh, če imaš srečo z vremenom. Nam je bilo naklonjeno. In večina sopotnikov tudi, ko sva v vagon privlekla še ogromnega psa, tam pa bolj malo prostora na prehodu. 🙂 Traja pa cela zadeva od jutra (cca. 8.30) do popoldneva (cca. 15.30), zato je treba rezervirati cel dan.
Res je, izlet z vlakom ti dejansko vzame cel dan. Lepo, da ste imeli lepo vreme…midva sva na žalost to kar preskočila. No, zdaj vsaj veva, da je fajn 🙂
Hvala pa tudi za popravek pri muzeju 🙂 Dejansko, ko sva midva po netu brskala za kakšnimi informacijami, je pisalo holokavst…al sem pa jaz to malo prezgodaj brala in mi možgančki še niso dobro delovali 😉 No, važno, da zdaj vemo kako in kaj 🙂 In super, da so dali tudi nekaj informacij v angleščini…počasi se daleč pride 😉