Na letalu z otrokom, prvič na letalu

Prvič z otrokom na letalo – priznam, kar nekaj treme sva oba s Simonom imela. Bolj kot zaradi naju, zaradi vseh ostalih ljudi, med katerimi se vse večkrat znajdejo tudi takšni, ki nimajo niti kančka razumevanja za otroška razpoloženja.

Ren bi moral sicer z nama prvič na letalo že januarja, ko sva letela v Valencijo, a je zaradi bolezni ostal v varstvu pri starih starših in tako je svoj krst doživel kar na daljšem letu čez lužo. A glede nato, da pri tako majhnih otrocih ni enak niti en mesec, nama tisti polet zagotovo ne bi pokazal, kako bo let prenesel Ren sedaj, ko je dopolnil 19 mesecev.

Na to, kako bo izravnaval pritisk v ušesih nisva niti pomislila, saj sva se bolj »obremenjevala« z njegovo energijo. V primerjavi z ostalimi otroki, ki jih poznava in so približno Renove starosti, je Ren namreč izredno poln energije. Tako naju je najbolj skrbelo dejstvo, kako bo ves čas zdržal pri nama v naročju.

Prav zato sva planirala večerne oziroma popoldanske lete. Tako smo iz Ljubljane z Air France letalsko družbo leteli ob 15-ih, oziroma zaradi zamude ob 17-ih, presedali v Parizu in nato prav tako z Air France letalsko družbo nadaljevali vse do mesta New York.

Zaradi zamude prvega leta sva že mislila, da ne bomo ujeli letala za naprej, a je bilo na srečo tudi 30 minut dovolj, da smo prišli iz enega terminala na drugega – verjetno tudi po zaslugi zamude drugega letala.

Ren je prvi let preživel brez problema, saj ga je vse fasciniralo. Najin mali radovednež je tako nekaj časa gledal skozi okno, se zamotil s svojim varnostnim pasom, mizico in gledanjem naokoli.

Malo večji »problem« je bilo drugo letalo, saj kljub pozni uri zaradi vsega dogajanja nikakor ni mogel zaspati. In tako se je vendarle začelo nekaj negodovanja. Da sva ga s Simonom zamotila, sva že doma pripravila »Renov nahrbtnik«, kjer so bile nove igrače, knjigice, nalepke, barvice, zvezek, kot tudi njegova malica. Za nekaj časa je delovalo, nato pa so ga bolj prepričale risanke, ki jih je za najmlajše imela letalska družba Air France v svoji ponudbi. To ga je na koncu toliko umirilo, da je nato kar sam pokazal, da bi šel spat.

Sedeže smo imeli tam, kjer so na voljo tudi košare za dojenčke. Ren je bil zanjo sicer že prevelik, a sva zato imela pri nogah dovolj prostora, da je preostali del poleta spal kar na tleh. Vsega skupaj je tako spal slabe tri ure, z vmesno buditvijo zaradi turbolenc, ko je moral nazaj v naročje.

Med vzletom in pristankom sva mu namesto vode, ki jo ponavadi pije, dala sok oziroma otroški smoothie, saj mu gre zelo v slast in sva tako vedela, da ga bo pil, dokler ga ne zmanjka. In tako zaradi požiranja ni imel nikakršnih težav z ušesi in pritiskom.

A gledano v celoti je Ren svoj prvi polet kar dobro prenesel – priznam, da sva pričakovala kaj hujšega. No, čisto brez joka pač ni šlo, ampak vsak normalen človek pač ve, da otroci kdaj tudi jokajo in to ne samo na letalu. Sopotnica zraven naju se je sicer že na začetku, ko je videla da bo zraven nje tudi otrok, želela presesti, a ker je bilo letalo povsem polno, je bila njena želja neuslišana, a se ni nad Renom prav nič pritoževala.

Na letalu z otrokom, prvič na letalu

Sončni zahod z letala na poti v New York

Ne bom rekla, da je bil Ren priden ali da ni bil, ker takšno označevanje pri meni pač nima smisla. Seveda, obstajajo neki okvirji, kaj je sprejemljivo in kaj ni, ampak če je nek otrok bolj živ od drugega to še ne pomeni, da je zato poreden. A dandanes, ko je v zahodnem svetu vse več ljudi, ki nimajo niti kančka potrpežljivosti – in to ne samo do otrok, se je s takšnimi tako ali tako brez veze obremenjevati.

Gledano v celoti pa lahko rečem le eno – če sva se s Simonom pred prvim poletom z Renom hecala, da bomo morda zaradi težav odpovedali naše naslednje potovanje z letalom v jeseni, lahko za zaključek potrdim, da jesensko potovanje zagotovo ne odpade.